V Sloveniji že desetletja deluje sistem ZARE – robustno analogno radijsko omrežje, ki temelji na repetitorjih in ga dnevno uporabljajo prostovoljni gasilci, civilna zaščita ter številne intervencijske službe. Sistem ni popoln, vendar ima eno ključno prednost: v praksi deluje. Ravno zato je toliko bolj presenetljivo, da je država v zadnjih letih porabila ogromna sredstva za gradnjo novega državnega radijskega omrežja (DRO), ki ga danes – šest let po začetku postavitve – še vedno skoraj nihče ne uporablja.
Projekt, ki je bil predstavljen kot tehnološki preskok za slovenski sistem zaščite in reševanja, se vse bolj kaže kot še ena draga in politično motivirana zgodba brez realne uporabne vrednosti na terenu.
Sistem v zraku, uporabnikov pa ni bilo
Po številnih razveljavljenih razpisih za repetitorje in mikrovalovne povezave se je gradnja sistema začela okoli leta 2020. Omrežje naj bi obsegalo devet regij, 74 repetitorjev ter okoli 110 kanalov, na nekaterih lokacijah celo z dvojnimi repetitorji.
Težava pa je bila očitna že od začetka: sistem ni deloval zanesljivo.
Na posameznih repetitorjih so se pojavljale težave z gradacijo in motnjami, zaradi katerih so bile postaje slabo odzivne oziroma »gluhe«. Potrebna bi bila dodatna vgradnja band-pass filtrov, ki pa po informacijah s terena na številnih lokacijah sploh niso bili nameščeni.
Rezultat? Omrežje je bilo več let tehnično vključeno, vendar brez večjega števila uporabnikov širom Slovenije.
Predvolilni projekt namesto resne infrastrukture
V letošnjem predvolilnem obdobju je projekt nenadoma postal zanimiv za določene politične in institucionalne kroge. Na hitro sta bili usposobljeni dve regiji – Gorenjska ter območje Ljubljane z okolico – predvsem za potrebe helikopterske nujne medicinske pomoči (HNMP).
Toda že prvi uporabniki so naleteli na resne težave.
Ekipa HNMP je po začetku uporabe ugotovila katastrofalno pokritost ter številne sive lise brez uporabnega signala. Šele naknadno se je pokazalo tudi, da obstoječe mikrovalovne povezave nimajo dovolj pasovne širine za stabilno delovanje sistema, zato so bile potrebne dodatne menjave povezav – seveda z novimi stroški.
Namesto premišljene in več let testirane uvedbe smo tako dobili sistem, ki je bil po mnenju poznavalcev »na silo« spravljen v funkcijo predvsem zaradi želj po političnem učinku pred volitvami.
Kritičnim glasovom naj bi preprečili sodelovanje
Po informacijah iz strokovnih krogov je bila organizirana tudi predstavitev sistema za Ministrstvo za obrambo, Ministrstvo za zdravje ter druge institucije, kjer je bil projekt predstavljen kot uspešna zgodba.
Toda po navedbah več virov naj bi bila na eni izmed predstavitev celo preprečena prisotnost določeni osebi, ki naj bi želela predstaviti dejansko stanje omrežja in opozoriti na tehnične težave ter pomanjkljivo pokritost.
Če so te informacije resnične, gre za zelo resno vprašanje transparentnosti projekta, ki je bil financiran z javnim denarjem.
Reševalci opozorili na realno stanje
Šele na pobudo reševalne službe Jesenice naj bi ključne informacije o dejanskem stanju omrežja prišle tudi do odgovornih na Ministrstvu za zdravje.
Zahtevane naj bi bile nove meritve pokritosti ter uradno mnenje o pomanjkljivostih sistema. To pomeni, da država več let po začetku projekta še vedno preverja osnovno vprašanje: ali omrežje sploh zagotavlja zanesljivo komunikacijo tam, kjer jo intervencijske službe najbolj potrebujejo.
In ravno tu se pokaže bistveni problem projekta DRO: komunikacijski sistemi za zaščito in reševanje niso politični marketing, ampak infrastruktura, od katere so lahko odvisna človeška življenja.
Ironija: prostovoljni gasilci še vedno ostajajo na ZARE
Največja ironija celotnega projekta pa je, da slovenski prostovoljni gasilci – hrbtenica sistema zaščite in reševanja – še danes večinoma uporabljajo star sistem ZARE.
Zakaj? Ker deluje.
Ker ima preverjeno pokritost.
Ker ga ljudje poznajo.
In ker v kriznih situacijah nihče ne želi eksperimentirati s sistemom, ki na terenu odpove ravno takrat, ko ga najbolj potrebuješ.
Namesto da bi država postopoma nadgrajevala obstoječe omrežje in vključila ljudi s terenskimi izkušnjami, je očitno prevladala birokratska logika velikih projektov, dragih razpisov in političnih predstavitev.
Milijoni za sistem brez zaupanja uporabnikov
Največji problem DRO danes ni samo tehničen. Problem je izguba zaupanja.
Ko uporabniki na terenu izgubijo zaupanje v sistem, ga ne bodo uporabljali – ne glede na to, koliko milijonov je bilo vloženih vanj.
In če država po letih vlaganj še vedno nima enotnega, stabilnega in zaupanja vrednega komunikacijskega omrežja za zaščito in reševanje, potem si javnost zasluži jasne odgovore:
- Koliko denarja je bilo dejansko porabljenega?
- Kdo je odgovoren za tehnične odločitve?
- Zakaj sistem več let ni bil operativen?
- Zakaj so se ključne tehnične težave reševale šele po začetku uporabe?
- In predvsem: ali bo Slovenija končno dobila omrežje, ki bo služilo uporabnikom na terenu – ali pa bo DRO ostal predvsem simbol še ene drage državne improvizacije?
